Prisegam pri zdravniku Apolonu in Eskulapu, Zdravju in Vsezdravju ter vseh bogovih in boginjah, da se bom po svojih sposobnostih in presoji držal te prisege in določil, da bom tistega, ki me je naučil te umetnosti, imel za enako dragega kot svoje starše, da bom z njim delil svoje premoženje in mu po potrebi pomagal v stiski; da bom na njegove potomce gledal enako kot na svoje brate in da jih bom učil te umetnosti, če se je bodo želeli naučiti, brez plačila ali določil; in da bom z navodili, predavanji in vsemi drugimi načini poučevanja posredoval znanje te umetnosti svojim sinovom in sinovom svojih učiteljev ter učencem, zavezanim z določilom in prisego po zakonu medicine, vendar nikomur drugemu. Upošteval bom sistem režimov, za katerega bom po svoji sposobnosti in presoji menil, da je v korist mojih bolnikov, in se vzdržal vsega, kar je škodljivo in škodljivo. Nikomur ne bom dal smrtonosnega zdravila, če me bo za to prosil, niti ne bom predlagal takega nasveta; prav tako ne bom dal ženski pesarja za povzročitev splava. S čistostjo in svetostjo bom živel svoje življenje in opravljal svojo umetnost. Ne bom rezal oseb, ki delajo pod kamnom, ampak bom to prepustil ljudem, ki so praktiki tega dela. V vse hiše, v katere bom vstopil, bom vstopil v korist bolnikov in se bom vzdržal vsakega prostovoljnega dejanja zlorabe in pokvarjenosti; poleg tega pa tudi zapeljevanja žensk ali moških, svobodnjakov in sužnjev. Česar koli v zvezi s svojo poklicno prakso ali ne, v povezavi z njo, vidim ali slišim v življenju ljudi, o čemer se ne bi smelo govoriti v tujini, ne bom razkril, saj menim, da je treba vse to ohraniti v tajnosti. Dokler se bom držal te prisege, naj mi bo dano uživati v življenju in opravljanju umetnosti, ki jo spoštujejo vsi ljudje v vseh časih! Če pa bi se pregrešil in prekršil to prisego, naj me doleti nasprotna usoda!
Hipokratova prisega je v zdravniškem poklicu eden najbolj spoštovanih dokumentov. Prisega določa poklicno ravnanje in obveznosti zdravnikov; je etična prisega, ki poudarja pomen etičnih in poklicnih standardov v medicini, njeno ime pa izhaja iz grškega zdravnika Hipokrata, ki je veljal za "očeta zahodne medicine".
Kljub obsežnejšim in sodobnejšim poklicnim kodeksom se Hipokratova prisega še vedno uporablja, morda zaradi ohranjanja potomstva. Štiri različice, ki se pogosto uporabljajo, so:
- Maimonidova prisega, pripisana rabinu, filozofu in zdravniku srednjega veka Mojzesu Maimonidu. Gre za skrajšano različico Maimonidove molitve
- Ženevska deklaracija, ki jo je po drugi svetovni vojni leta 1948 sprejelo Svetovno zdravniško združenje. Bila je večkrat revidirana, nazadnje leta 2017.
- revizija iz leta 1964, ki jo je pripravil Louis Lasagna, akademski dekan Medicinske fakultete Univerze Tufts; ta različica je splošno sprejeta v ZDA in je bila spremenjena tako, da so bile iz nje odstranjene zaveze v zvezi s splavom, skupaj s podobnimi spremembami v Ženevski deklaraciji, ki je sekularna v svoji obravnavi in daje prednost pravicam bolnikov.
- Prisege, katerih avtorji so študenti in profesorji
Ženevska deklaracija je ena od štirih splošno razširjenih različic in je ena najstarejših politik svetovnih zdravniških združenj. Med dokumenti, ki jih je pripravilo Svetovno zdravniško združenje, je najbolj dosledna, saj je bila v več desetletjih od leta 1948 le maloštevilno in specifično revidirana.
Sedanja različica Deklaracije, ki je bila do danes v več kot 70 letih od sprejetja minimalno spremenjena, obravnava več ključnih etičnih parametrov v zvezi z zdravniško zaupnostjo, spoštovanjem učiteljev in kolegov, odnosom med bolnikom in zdravnikom ter drugimi etičnimi vidiki. Novo revidirana različica, ki jo je 14. oktobra 2017 sprejela generalna skupščina WMA, vključuje več pomembnih sprememb in dopolnitev.
Te spremembe odražajo izzive in potrebe sodobnega zdravniškega poklica. Najpomembnejša sprememba v reviziji iz leta 2017 je osredotočenost na zdravnikovo dobro počutje in pomen bolnikove samoodločbe. Da bi odražali ključni pomen pacientovih pravic, sta bila ta odstavka prestavljena na začetek dokumenta, za njima pa so sledile klavzule, ki se nanašajo na druge poklicne obveznosti.
Medicinska etika je bila povod za Ženevsko deklaracijo, ki je nastala zaradi neetičnega ravnanja med drugo svetovno vojno. pomembno je poudariti, da prisege ni treba brati samostojno, temveč jo je treba obravnavati v povezavi s konkretnejšimi in podrobnejšimi politikami Svetovnega zdravniškega združenja. To vključuje mednarodni kodeks zdravniške etike, ki je bil objavljen po Ženevski deklaraciji, prav tako že leta 1948.
Revidirana različica Ženevske deklaracije
Generalna skupščina Svetovnega zdravniškega združenja je 14. oktobra 2017 v Chicagu sprejela novo revidirano različico Ženevske deklaracije:
KOT ČLAN ZDRAVNIŠKEGA POKLICA:
- ZAVEZUJEM SE, da bom svoje življenje posvetil služenju človeštvu;
- Zdravje in dobro počutje mojega pacienta bosta moja prva skrb;
- UPOŠTEVAM samostojnost in dostojanstvo svojega pacienta;
- Ohranil bom največje spoštovanje človeškega življenja;
- NE DOVOLJIM, da bi med mojo dolžnost in mojega pacienta posegali pomisleki glede starosti, bolezni ali invalidnosti, veroizpovedi, etničnega porekla, spola, narodnosti, politične pripadnosti, rase, spolne usmerjenosti, družbenega položaja ali kateri koli drug dejavnik;
- Spoštoval bom skrivnosti, ki mi bodo zaupane, tudi ko bo bolnik umrl;
- Svoj poklic bom opravljal po svoji vesti in dostojanstvu ter v skladu z dobro medicinsko prakso;
- SPODBUJAL bom čast in plemenite tradicije zdravniškega poklica;
- Svojim učiteljem, sodelavcem in učencem bom izkazoval spoštovanje in hvaležnost, ki jim pripada;
- Svoje medicinsko znanje BOM DELIL v korist bolnika in napredka v zdravstvu;
- ZA zagotavljanje vrhunske oskrbe bom skrbel/a za svoje zdravje, dobro počutje in sposobnosti;
- Svojega medicinskega znanja NE BOM UPORABIL za kršenje človekovih pravic in državljanskih svoboščin, niti pod grožnjo;
- Te obljube dajem slovesno, svobodno in častno.
Ključne dopolnitve izdaje iz leta 2017 v primerjavi s prejšnjo različico iz leta 2006 vključujejo spoštovanje avtonomije pacienta, vzajemno spoštovanje učiteljev, kolegov in študentov zdravnikov pri izmenjavi medicinskega znanja v korist pacientov in napredka v zdravstvu ter zahtevo, da zdravniki skrbijo tako za svoje zdravje kot za zdravje svojih pacientov.
Zadnja dva dodatka predstavljata eno od razlik med Ženevsko deklaracijo in prvotno Hipokratovo prisego.
