Zaznavanje kot ključni gradnik se umešča v svet okoli sebe. Všeč vam bo, če zapišem, da so naša čutila vrata v dušo. Ta trditev je resnična do te mere, da se lahko začnemo pogovarjati o tem, kaj je Duša ... to razpravo raje pustimo brez prepirov z drugimi. Vrnimo se k portalom v Dušo, ki so opredeljeni s časom. Čas, ki ga merimo v enotah, v taktu, v ritmu, tako kot so nas učili v šoli pri fiziki - čas zaznavamo linearno. Privoščimo si sproščujoč sprehod po naravi.
Sprehajalna pot nas vodi skozi gozd do potoka, ki je razrezal strugo med dvema pobočjema gore ... Ko pogledam na ta potok od zgoraj, vidim njegov linearni tok vode po strugi, v daljavi pa potok izgine iz mojega vidnega polja. Vem, kje sem, vem, v katero reko se ta potok izliva, jasno je, da vem tudi, v katero reko se ta potok izliva in na koncu v katero morje ... na zemljevidu narišem linearno pot vode svojega potoka. Med razmišljanjem ob potoku me preseneti dež, ki začne padati, nezavedno niti ne pomislim, da je krog sklenjen, voda se skozi dež vrača v potok pri mojih nogah ... Vse to vem, vendar temu ne pripisujem nobenega pomena. Naravni pojav kroženja vode, ki nikakor ni linearen.
Vrnimo se k času, ki ni linearen v prostoru, ne zavedamo se njegovega kroženja: krog dneva, krog leta, krog življenja... Dojemanje časa nas vara. Ves čas se premikamo naprej in trdimo, da samo krožimo, da se vrtimo v krogu. Ali čas doživljamo zavestno?
To se zgodi nenadoma. Nezavedno. Vsak od nas pozna čas stiske in krize, ko preganjamo lastno senco. Zelo rad bi podal nazoren opis, vendar sem prepričan, da mi to ne bi uspelo. Ali lahko zapišem še kaj drugega kot opis občutka ujetosti v kroženje istega vzorca?
Morda bom dokončal pisanje tega, kar bi moral storiti na začetku. Ključno spoznanje, kako je nastala "terapija z avtopilotom", bom takoj pojasnil - težko je opisati enostavno zapletene stvari. Še težje je zapletene procese opisati preprosto - vendar to sploh ni res. Dovolite mi, da to podrobneje pojasnim. Ko nimamo rešitve ali ko nimamo pojma, v čem je težava, takoj najdemo izgovor, da "gre za zelo zapleteno zadevo". Kompleksnost pomeni kopico informacij, od katerih večine ne poznamo ali jih nimamo. To je bistvo našega dojemanja. Ko ste iz podatkov izluščili vse informacije, ko ste dobili iskrico in ko ste dodali novo znanje in ugotovitve, se je proces šele začel. V trenutku, ko se proces začne, ugotovite, da je vse zelo preprosto. Preprosto?
Zelo preprosto. Na začetku poznate le cilj in nimate pojma o poti, ki jo boste ubrali. Iščete bližnjice, ki se izkažejo za naporna dolga potovanja. Trčiš v steno in ne vidiš, da so vrata blizu, nekaj časa hodiš v krogu in tega sploh ne opaziš, ker hočeš in moraš priti do cilja. Ali res morate? Ali ta prisila ne pomeni, da hodite v krogu?
Zdaj ne bom zapisoval citatov modrih mož in žena, ki so znali preprosto zapisati in izraziti ogromno znanja. Preprosto jim je uspelo, ker so se zaljubili v problem - in to je vzvod, na katerem vse zapletene stvari v trenutku preidejo v preprostost skozi bolečino in zanikanje. Mislim, da sem do zdaj povedal skoraj vse, vendar se vprašanje "kako?" še vedno nekje skriva. Prepogosto se sprašujemo kako? namesto da bi se vprašali zakaj? Sama sebi sem nastavila past. Če bi se takoj vprašal, zakaj to deluje na tak način in zakaj moram rešiti ta problem, bi imel veliko več možnosti, da ga rešim.
Razmislimo o tem, sami razmišljate o tem. Ne bo vam pomagalo, če boste vedeli, kako delujejo možgani, ampak če boste vedeli, zakaj delujejo. Delujejo zato, da rešujejo probleme. In prav tu se zgodi čudež, ko spoznate, da ste se zaljubili v problem. Od tu naprej je vse veliko lažje.
Vedno znova nekaj obljubljam, vendar bom to težko razkril, saj v nekaj odstavkih ne moreš opisati nekaj let hoje okoli kroga. V naslednjih člankih bom opisal vsa ozadja te ljubezni do problema.
Moja žena ima poškodovan živčni sistem, ki izvira iz njene mladosti. To je njena stiska, ki jo že vse življenje premaguje z vso upornostjo in optimizmom. Veliko svoje skrite energije vlaga v terapije (uradna medicina jo je že zdavnaj odpisala). Raziskuje in odkriva različne smeri in pogosto sem ji stal ob strani, čeprav sem nemočen. Sčasoma je znanje in izkušnje nadgradila v stabilen proces napredka - nato se je pred letom in pol zgodil preboj. Binauralni zvok sem izluščil iz prejšnjih raziskav in naključje je hotelo, da sva (instinktivno in tudi iz radovednosti) kupila telovnik z dotičnimi pretvorniki, ki so obljubljali vibracije 0-200 Hz ... Procesu so se pridružili znanje bioresonance, nova spoznanja nevrologije, kanček psihologije in ščepec bioakustike, in: to, kar zdaj imenujemo SONOGENEZA je bil ustvarjen.
In potem sem rekel: "To je to!"
Žena me je pogledala z bleščečimi očmi in rekla: "NE! To je VEČ kot to!"
Nisem ugovarjal.
Kakšen je smisel, če oba vidiva učinke te terapije? Nadaljujmo s tem potovanjem...
Vaš Zlatko
P.S. Zdaj ste se verjetno vprašali, kako deluje ali zakaj deluje. Odgovor sledi...naslednjič...kmalu...
